Življenje je negotovo in nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani kaj nam bo prineslo nasproti. Gotovi pa smo lahko glede ene stvari – glede zaključka življenja. Ne vemo točno kdaj in kako se bo življenje za nas končalo, a vemo, da je slednje neizbežno.
To zavedanje je strašljivo in prav zato pred njim pogosto bežimo. S slednjim se strinja tudi psihoterapevtka Mateja Švetak, ki pravi, da se v naši družbi o umiranju in smrti govori premalo. »To je po navadi tema, ki se ji raje izognemo, kot da bi se na to pripravili, kajti če govorimo o bolezni ali smrti, je v tem nekaj težkega, bolečega, obremenjujočega, predvsem pa nekaj dokončnega. In to je smrt. To odpre dve pomembni področji soočanja s temo smrti. Prvo je, kot je omenjal že Freud, da je žalovanje pričakovan, praviloma boleč in dalj časa trajajoč odziv na izgubo. Vpliva tako na žalujočega kot na njegovo okolico in najbližje. In žal danes, ko družba v vsem zelo hiti in si ne dovoli v polnosti začutiti čustev, sploh pa ne tistih težkih in neprijetnih, tudi žalovanje in vsa čustva, povezana s tem procesom, po mnenju mnogih niso dobrodošla ter vzamejo preveč časa in energije. Ob smrti drugega pa se žalujoči soočijo tudi z lastno minljivostjo, kar je lahko precej boleče in zbuja veliko strahu. S smrtjo se res konča fizični stik z umrlim, kar pa ne pomeni, da se je zaključil tudi naš odnos z njim« (Intihar, 2019). A bolje kot da bežimo pred našimi strahovi je, da se z njimi spopademo, se na smrt vsaj do določene mere pripravimo in jo tako lažje sprejmemo kot del našega življenja.
Kaj točno sploh je žalovanje?
Žalovanje je povsem naraven odziv na izgubo. Ta izguba se ne nanaša nujno na smrt bližnje osebe, temveč lahko predstavlja tudi izgubo intimnega odnosa, plodnosti, službe, doma, življenjskega sloga, hišnega ljubljenčka, lastnine, odhod otrok od doma ali zmanjšanje telesnih sposobnosti. V resnici vsaka sprememba v življenju od nas zahteva določen proces žalovanja, saj moramo predelati izgubo določenih vlog, odnosov in možnosti. A najtežja izguba je običajno smrt bližnje osebe. Žalovanje je tako proces, kjer se za vedno poslovimo in sprejmemo, da te osebe ne bomo več videli.
In kako poteka proces žalovanja?
Na to vprašanje ne obstaja enoznačen odgovor. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi, ker so bili naučeni, da se o čustvih ne govori ali pa ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se vržejo v branje knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da bi se izognili in ne občutili vsega, kar se dogaja znotraj njih, nekateri pa se umaknejo iz družbe in se zatečejo v samoto. Žalovanje je vedno individualno in ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Psihiatrinja dr. Elisabeth Kübler-Ross je uspela definirati 5 stopenj žalovanja, skozi katere naj bi šla večina ljudi, ne pa nujno v tem vrstnem redu. Kako dolgo bomo žalovali, skozi katere faze žalovanja bomo šli, kako dolgo bodo trajale in kako intenzivne bodo, je odvisno od vsakega posameznika.
5 faz žalovanja
- Zanikanje se pogosto pojavi sočasno s šokom. Oseba zavedno ali nezavedno ne sprejme (nove) realnosti, je ne priznava ali jo ignorira. Zanikanje je povsem normalen in pogosto obrambni mehanizem, ki nas zavaruje pred hudo bolečino. Pomembno je, da se posameznik sčasoma sooči z resnico. Osebe se pogosto na novico ob smrti odzovejo z besedami kot so ‘’zmotili so se, to ne more biti res…’’.
- Jeza je čustvo, ki je pogosto izraz občutkov brezupa, nemoči in močne bolečine. Usmerimo jo lahko proti samemu sebi, drugim, izgubljeni osebi ali celo proti višjim silam (npr. ljudi lahko slišimo govoriti ‘’Če bi Bog zares obstajal, že ne bi dovolil, da se zgodijo tako grozne stvari.’’).
- Pogajanje spremljajo občutki krivde in obžalovanja, da nam ni uspelo preprečiti izgube. Pogosto je preizpraševanje ‘’Kaj če…’’ ali ‘’Če bi le…’’, ko posameznik razmišlja kaj bi lahko storil drugače, da bi preprečil ta izid.
- Žalost pa je globoko čustvo, ki nakazuje na to, da smo začeli sprejemati realnost, da ljubljene osebe ni več in da se ne bo več vrnila. Soočimo se z bolečino, kar nemalokrat vzbudi močne občutke negotovosti, strahu, krivde in obžalovanj. Slednje se lahko prelevi tudi v depresivna obdobja, kjer je izrazito pomanjkanje energije in smisla, kar pa se tudi najbolj očitno kaže v vedenju posameznika, ki žaluje.
- Sprejemanje ne pomeni, da bolečina in žalost izgineta ali da se posameznik strinja z izgubo, temveč jo zgolj razume in sprejme kot neizogiben del življenja. Na tej točki je posameznik sposoben sprejeti novo resničnost ter se osredotočiti na nadaljevanje svojega življenja.
Psihologinja Sherry Cormier meni, da žalosti ob izgubi ne moremo preboleti, temveč se moramo zgolj naučiti kako jo sprejeti kot del življenja. Pravi ‘’“Žalujoči ne prebolimo. Naprej gremo kljub bolečini.”
Nekaj nasvetov za olajšanje procesa žalovanja lahko najdete na https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-sebi/spoprijemanje-s-tezavami-in-stiskami/zalovanje/, še več koristnih informacij in celostno podporo pa na https://hospic.si/ .
Če imate občutek, da je vaša bolečina po šestih mesecih po smrti bližnje osebe še vedno enako intenzivna kot ob smrti, pomeni, da izgube ne morete sprejeti. Pomembno je, da poiščete strokovno pomoč, ki jo lahko najdete pri vašem osebnem zdravniku. Psihoterapevtska pomoč s poudarkom na vedenjsko-kognitivnih pristopih se je v raziskavah že izkazala kot uspešna metoda pomoči. Koristne so tudi podporne skupine za žalovanje. Nekaj virov pomoči lahko najdete na https://zivziv.si/sos/.
LITERATURA
Žalovanje potrebuje prostor in čas (b.d.)
https://www.mojpsihoterapevt.si/clanek/Zalovanje-potrebuje-prostor-in-cas/id/171
Žalovanje . Program Mira (b.d.) https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-sebi/spoprijemanje-s-tezavami-in-stiskami/zalovanje/
Žalovanje – univerzalen odziv na izgubo (b.d.) https://zivziv.si/zalovanje-univerzalen-odziv-na-izgubo/
Intihar, A. (1.11.2019). Smrt nam predstavlja zadrego. Za slovo od umrlega in čustva je vedno manj prostora. Delo. https://www.delo.si/novice/slovenija/smrt-nam-predstavlja-zadrego-za-slovo-od-umrlega-in-custva-je-vedno-manj-prostora/
Simonič, B. (2006). Prva resnica je rojstvo, zadnja je smrt (Izguba in žalovanje v družinskem sistemu). Anthropos, 1-2(201-202), 173-181. https://www2.arnes.si/~anthropos/anthropos/2006/1_2/simonic_rojstvo_smrt.pdf
